V Sloveniji se z novim zakonom o psihoterapevtski dejavnosti prvič resno uvaja sistemska ureditev področja, ki je bilo do sedaj precej razpršeno in različno regulirano. Na prvi pogled se to zdi kot nujen in pozitiven korak, saj naj bi zakon prinesel več reda, več nadzora in predvsem večjo zaščito uporabnikov psihoterapevtskih storitev. Ljudje, ki poiščejo pomoč, so pogosto v ranljivem stanju, zato je razumljivo, da si država želi zagotoviti, da pomoč nudijo ustrezno usposobljeni strokovnjaki. V teoriji naj bi nova pravila pomenila višjo kakovost storitev in večjo preglednost trga. V praksi pa se ob natančnejšem branju zakona začnejo odpirati vprašanja, ki niso tako enoznačna. Še posebej zanimiva je napetost med formalnimi pogoji, ki jih zakon uvaja, in dejanskimi izkušnjami terapevtov, ki na tem področju delujejo že desetletja. Mnogi od njih so si znanje gradili skozi dolgoletno prakso, dodatna izobraževanja in delo z ljudmi, ne pa nujno skozi formalne poti, kot jih zdaj predpisuje zakon. Prav tu se pojavi prvi resen pomislek: ali nova ureditev res zajame vse oblike strokovnosti ali pa priznava predvsem tiste, ki so zapisane v točno določenem formalnem okviru. Če zakon priznava predvsem papirje, diplome in formalno strukturirane programe, obstaja tveganje, da spregleda tiste, ki imajo ogromno praktičnega znanja, a ga ne morejo enostavno dokazati na način, ki ga zakon zahteva. To pa odpira vprašanje, ali bo nova ureditev res izboljšala kakovost ali pa bo le spremenila kriterije, po katerih to kakovost merimo. In prav ta razlika med “dejansko dobrim terapevtom” in “formalno ustreznim terapevtom” je ena ključnih dilem, ki jih zakon odpira.
Dolgoletni terapevti pred novim izzivom formalizacije
Eden največjih pomislekov se nanaša na položaj dolgoletnih psihoterapevtov, zlasti tistih, ki imajo več kot 20 ali 25 let prakse in so danes pogosto starejši od 55 let. Ti ljudje so v času, ko poklic še ni bil formalno urejen, vlagali v izobraževanja, supervizije in razvoj svojih pristopov, pogosto tudi v mednarodnem prostoru. Mnogi med njimi imajo priznane evropske diplome in certifikate, ki dokazujejo obsežno število ur izobraževanja in kliničnega dela. Vendar novi zakon ne temelji na avtomatičnem priznavanju takšne prakse, temveč zahteva, da se vsi izvajalci uskladijo z novimi formalnimi pogoji. To pomeni zbiranje dokumentacije, dokazovanje kompetenc in v nekaterih primerih celo dodatno izobraževanje. Za nekoga, ki je več desetletij uspešno delal z ljudmi, je to lahko zelo zahtevno, tako organizacijsko kot tudi osebno. Ni težava le v času ali energiji, temveč tudi v občutku, da mora nekdo znova dokazovati nekaj, kar je že dolgo dokazal v praksi. Zaradi tega obstaja realna možnost, da se del teh terapevtov preprosto odloči, da se v nov sistem ne bo vključil. Ne zato, ker ne bi bili kompetentni, ampak zato, ker je zahteva po formalni uskladitvi zanje prevelik zalogaj. Če se to zgodi v večjem obsegu, to ne pomeni le osebne izgube za te terapevte, temveč tudi izgubo za celoten sistem, saj izgubljamo dolgoletne izkušnje in znanje, ki ga ni mogoče hitro nadomestiti.
Kdo odloča o strokovnosti v novem sistemu?
Naslednji pomemben vidik je vprašanje, kdo sploh presoja strokovnost v prehodnem obdobju, ko poklic psihoterapevta še ni bil formalno vzpostavljen. Novi sistem predvideva ustanovitev organov, ki bodo odločali o tem, kdo izpolnjuje pogoje za delo. V začetni fazi bodo te odločitve neizogibno sprejemali strokovnjaki iz sorodnih področij, kot so psihiatrija in psihologija, skupaj z različnimi komisijami. To pa odpira vprašanje, ali bodo vse oblike psihoterapije obravnavane enakovredno. Psihoterapija namreč ni enoten pristop, ampak vključuje zelo različne smeri, od bolj medicinsko usmerjenih do bolj humanističnih in analitičnih. Če o teh pristopih odločajo predvsem strokovnjaki iz enega okvira, obstaja tveganje, da bodo nekateri pristopi bolj priznani kot drugi. To ni nujno posledica slabe namere, ampak preprosto različnih pogledov na to, kaj pomeni “strokovnost”. Posledično lahko pride do situacije, kjer o prihodnosti psihoterapije odločajo ljudje, ki sami niso del te stroke v enakem smislu kot tisti, ki jo že desetletja prakticirajo. To ustvarja občutek, da se sistem gradi od zunaj navznoter, namesto da bi izhajal iz obstoječe prakse. Tak pristop lahko vpliva na to, kako se bo stroka razvijala v prihodnje in katere oblike dela bodo sploh še možne.
Manj terapevtov, daljše čakalne dobe in višje cene
Ena izmed najbolj konkretnih posledic, ki jih lahko pričakujemo, pa je vpliv na dostopnost psihoterapije. Če bo zaradi novih pravil del terapevtov izpadel iz sistema ali se odločil, da se mu ne bo pridružil, bo to neposredno zmanjšalo število razpoložljivih izvajalcev. Že danes so čakalne dobe dolge, številni ljudje pa si terapije sploh ne morejo privoščiti ali do nje ne pridejo pravočasno. Če se ponudba dodatno zmanjša, se bo ta problem še poglobil. Manj terapevtov pomeni večje povpraševanje po tistih, ki ostanejo, kar skoraj neizogibno vodi v višje cene. Psihoterapija, ki je že zdaj za marsikoga finančno nedostopna, lahko postane še bolj luksuzna storitev. To je v nasprotju z idejo, da naj bi bila pomoč ljudem v duševni stiski čim bolj dostopna. Zakon, ki naj bi izboljšal kakovost, lahko tako nehote prispeva k temu, da bo pomoč dosegljiva manjšemu številu ljudi. To pa odpira širše družbeno vprašanje: ali si kot družba res želimo sistema, kjer je dostop do psihoterapije omejen na tiste, ki si jo lahko privoščijo, ali pa bi moral biti cilj ravno nasproten.
Med nujno regulacijo in nevarnostjo izključevanja
Ob tem je pomembno poudariti, da namen teh pomislekov ni zavračanje regulacije kot take. Večina ljudi se strinja, da je določena ureditev potrebna, saj varuje uporabnike in postavlja minimalne standarde kakovosti. Vendar pa vsaka regulacija prinaša tudi posledice, ki niso vedno takoj vidne. V tem primeru se zdi, da zakon močno poudarja formalno dokazljivost znanja, manj pa upošteva raznolikost poti, po katerih so terapevti do tega znanja prišli. Če sistem ne bo dovolj fleksibilen, lahko nehote izključi prav tiste, ki imajo največ izkušenj. To ne pomeni, da bi morali standarde znižati, ampak da bi morali razmisliti, kako jih oblikovati tako, da bodo vključujoči in bodo prepoznali tudi neklasične poti do strokovnosti. V nasprotnem primeru lahko pride do paradoksa, kjer formalno bolj urejen sistem ne pomeni nujno tudi boljšega sistema za uporabnike. Ravno nasprotno, lahko pomeni manj izbire, manj dostopnosti in večje razlike med tistimi, ki si pomoč lahko privoščijo, in tistimi, ki si je ne morejo.
Kako najti ravnotežje med kakovostjo in dostopnostjo?
Na koncu se zato zdi, da ključno vprašanje ni, ali regulacija je ali ni potrebna, temveč kako je oblikovana in kakšne posledice bo imela v praksi. Če bo sistem preveč tog, lahko izgubi stik z realnostjo terena, kjer ljudje delajo z ljudmi, ne pa z dokumenti. Če bo preveč zaprt, lahko zmanjša dostopnost storitev, ki so že zdaj pod velikim pritiskom. In če ne bo znal prepoznati vrednosti dolgoletnih izkušenj, lahko izgubi pomemben del stroke. Zato bi morala razprava o zakonu preseči zgolj vprašanje formalnih pogojev in se usmeriti tudi v vprašanje, kako ohraniti ravnotežje med kakovostjo, dostopnostjo in spoštovanjem obstoječega znanja. Le tako lahko dosežemo sistem, ki ne bo le urejen na papirju, ampak bo dejansko deloval v korist ljudi, ki psihoterapijo potrebujejo.
dostopnost psihoterapije družina duševno zdravje EAP etično globinsko-psihološka terapija izbira terapevta kognitivno-vedenjska terapija mladostniki najboljši psihoterapevt odnos odrasli online otrok posameznik pristop pričakovanja pshoterapija psihiatrija psihoanaliza psihologija psihoterapevtski proces psihoterapija psihoterapija na daljavo SKZP Slovenija standardi starejši starši svojci terapevt terapevti terapija ureditev psihoterapije uvodno srečanje zakon o psihoterapiji zoom ZZZS